Škorec (znanstveno ime Sturnus vulgaris) je ptica pevka iz družine (Sturnidae). Je najbolj razširjena in najuspešnejša vrsta na svetu. Prebivalcem škorcev slovenije je znan kot ptičja »nadloga«, saj se oktobra in novembra v tisočih premikajo po našem ozemlju, na teh pohodih pa naredijo nemalo škode na sadnem drevju, v vinogradih in oljčnikih.
Telesne značilnosti
Škorec je dolg 20,5-22,5 cm z razponom kril od 37-42 cm in okvirno težo 75-90 g. Ima črno perje z zelenim, modrim in rdečim oz. vijoličnim kovinskim leskom. Pozimi ima bele pike in je barva tako manj kontrastna, še posebej samičina. Samica je tudi bolj pegasta od samca. Oči so temnorjave barve. Kljun je oster in spomladi je rumen, pozimi pa črnkast. Peruti so priostrene in trikotne oblike, rep pa je razmeroma kratek. Noge so rdečkastorjave barve. Mladi osebki so bolj rjavi in pod vratom belkasti.
Gnezdenje
Gnezdi v drevesnih duplih (navadno v opuščenih duplih žoln in detlov), zidnih luknjah ter špranjah, včasih tudi v drugih razpokah, npr. v svetilkah javne razsvetljave in električnih omarah. Ima en ali dva zaroda v času marca do aprila. Gnezdo je preprosto, zgrajeno iz slame, travnih bilk in vejic ter obdano s travo in perjem. Vanj znese samica od 3-8 bledo zelenkastih do modrikastih jajc, iz katerih se po 11-15 dneh izležejo mladiči, ki so gnezdomci in valjenci. Poletijo po 21 dneh.
Škorec je bil s številnimi podvrstami prvotno razširjen v severni Afriki in v večjem delu Evrope. Potem ko so ga zanesli tudi v Avstralijo na Novo Zelandijo, v južno Afriko in Severno Ameriko, je postal njbolj razširjena in najuspešnejša vrsta na svetu. Evropsko populacijo ocenjujejo na 35-50 milijonov gnezditvenih parov, od tega jih je 1.100.000 v Veliki Britaniji, 360.000 pa na Irskem. V Evropi niso prisotni samo v Grčiji, severni Italiji in Španiji.
Škorčevo petje je mešanica najrazličnejših drdrajočih, pokajočih, škripajočih in žvižgajočih glasov, med katerim navadno krili s perutmi. Je mojster v posnemanju petja drugih ptic, zato nas lahko zavede, še posebno spomladi. V času gnezdenja samec poje na izpostavljenem razgledališču blizu gnezda, kakršen je rob strešnega žleba in ob tem počasi udarja s perutmi; ob petju se mu obenem našopirijo peresa od grlom. Samec brani majhno gnezditveno območje okoli luknje v dreves, velikosti približno 1m2, vendar ostanejo družbani, kadar se hranijo v velikih jatah. Živi lahko tudi do 20 let in več. Je zelo družbana ptica, pozimi pa je rad v jatah skupaj s kavkami in vranami. Zunaj gnezditvenega obdobja se vsak večer zbirajo na skupnih prenočevališčih. Jate se zbirajo in krožijo, vsak ptič je občutljiv na gibe drugi ptičev, zato je med njim le malo trkov. Če se eden ali dva ptiča odločita za drugo smer, jim takoj sledi val spremenjenega leta celotne jate. Aktiven je samo podnevi. V letu lahko doseže hitrost do 34 km/h.
Prehrana
Škorci se hranijo z zelo različno hrano, tako živalsko kot rastlinsko, v glavnem pa jedo žuželke, deževnike, ličinke, polže in druga majhna bitja. So redni gosti na vrtovih, kjer pobirajo kruh, odpadke in obešene kosti. Mladiči odraščajo izključno ob živalski hrani. Kadar se škorec hrani na trati, preiskuje tla s ponavljajočimi se, hitrimi vbodljaji s kljunom. Ta ima močno mišičje, ki škorcu omogoča, da kljun odpre pri vsakem vbodljaju v zemljo. Oči obrne naprej, da pogleda na konico kljuna, če je zagrabil kaj užitnega, medtem pa je ves čas pozoren na okolico, da se mu ne bi približal morebitni sovražnik, npr. mačka. Selivci se pred odhodom dobro najejo jagod in drugega sadja.
